Prvi je vse večja ozaveščenost posameznikov in interesnih skupin za okoljsko problematiko ter širitev njihovih pravic do obveščenosti in sodelovanja pri okoljskem odločanju. Kar je za posameznike in skupine pravica, je za organizacije, ki morajo omogočiti uresničevanje teh pravic, dolžnost. Dolžnost okoljskega komuniciranja je tudi zakonsko opredeljena, saj zakon o varstvu okolja organizacijam nalaga izpolnjevanje določil aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Drugi razlog pa je razmišljanje organizacij o lastni poslovni prihodnosti. Njihova vitalnost je odvisna predvsem od vitalnosti ožjega in širšega okolja, v katerem delujejo oziroma na katerega vplivajo. Prispevek podjetja k vitalnosti tega okolja je tako vsaj posredno tudi prispevek k dolgoročni vitalnosti lastnega poslovanja.

Tipični okoljski projekti naročnikov iz zasebnega in javnega sektorja, ki za svoje uresničevanje potrebujejo komunikacijsko podporo, so:

• zmanjševanje vplivov industrije na okolje (zrak, vodo, tla), in s tem povezani okoljski projekti,
• gradnja sodobnih centrov (ali posameznih objektov) za ravnanje z odpadki,
• varovanje virov pitne vode,
• varovanje zaščitenih naravnih območij,
• ohranjanje raznolikosti živalskih vrst itd.